• Kralj Drago

V Miljah bika ne spuščajo več

Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (2)


Mestece ob Miljskem zatoku, le nekaj kilometrov od meje, je prikupen in vsaj dvakrat na leto tudi vesel izletniški cilj. - Domačini še vedno tolčejo svoje dokaj arhaično istrijansko narečje


Milje (Muggia ali Mugla) je nekakšen tujek na Tržaškem, saj je edino mesto v pokrajini, ki spada k Istri. Zemljepisna meja istrskega polotoka je na reki Glinščici (Rosandra), ki je kar 415 let (1382 – 1797) nosila vedno vročo mejo med Avstrijo in Benetkami.


Poznejša avstrijska oblast je beneški strateški pomen Milj seveda izničila, je pa kraj ostal samosvoj, zlasti po narodnostnem sestavu in zavedanju. To so bile vselej v pretežni večini Miljani, zdaj Italijani, ki še (tudi mladi) temperamentno tolčejo svoje dokaj arhaično istrijansko narečje. Pred kratkim so vzbudili veliko pozornost in aplavz Tržačanov z narečno uprizoritvijo predelane Goldonijeve igre o krčmarici Mirandolini. Zgodbo so humorno postavili v poletje 1914, ko je Trst napeto pričakoval ladjo Viribus Unitis z žrtvama sarajevskega atentata.

Po drugi svetovni vojni se je prebivalstvo Milj skorajda podvojilo, saj si je v njih in okoliških vaseh postavilo nova domovanja mnogo Italijanov, prišlekov s Koprskega. Slovencev je bilo v Miljah vedno sorazmerno malo, jih pa je zdaj vendarle toliko, da imajo svoj vrtec, pevsko zbor, zadrugo, šolo in kar dejavno društvo.


Tesno, a prikupno jedro

Miljsko staromestje je tesno nabrano za mandračem na še delno srednjeveško obzidanem prostoru. Mesto je nastalo že v 14. stoletju, ko so se preživeli iz porušenih Starih Milj preselili k morju; takrat in še nekaj stoletij potem se je kraj imenoval Burgum Lauri.

V zgodovinsko jedro kraja drži še četvero ohranjenih mestnih vrat. Na nevisoki vzpetini nad mandračem stoji Miljski grad iz 14. stoletja; je vzorno vzdrževan a nedostopen v zasebni lasti.

Arheološki muzej domuje v Oberdanovi staromestni uličici, v lični beneški palači iz 15. stoletja.

V zgodovinskem jedru Milj tako rekoč ni avtomobilskega prometa, saj so ulice in uličice, trgi in trgci ter stopnišča in podhodi ponekod tako ozki, da se dva zajetneža komaj srečata.

Edini malo večji prostor je Marconijev trg, ob katerem stojita magistrat in župnjiska cerkev sv. Janeza in Pavla, samosvoje izvedena gotika iz 14. stoletja.

Marconijev trg ponuja od zgodnje pomladi do jeseni svojo omejeno prostranost gledališču in koncertom ter seveda tudi številnim gostiščem.

Miljsko jedro ni razkošno, je pa prisrčno in pisano. Zanimive podrobnosti se kažejo na vsakem koraku – kamniti grbi, ocvetličeni balkončki morebitnih Julij, bifore, trifore, portretni reliefi, zvončki in tolkala ter napisi, ki oznanjajo (že pozabljena) lastništva, pobožna gesla bratovščin in nekdanja imena ulic. Vrstijo se miniaturne trgovinice in globoko v kamnito drobovje hiš segajoče mračne, a glasne pivnice.


Slavijo Pusta in Martina

Milje slovijo po karnevalu. Stari zapisi povedo, da so na pusta leta 1162 lovili po mestu spuščenega bika. Zdaj je pustna norija manj tvegana; vsebuje mimohod otroških mask, nastope mažoretk in na pustno nedeljo slavnostni sprevod okrašenih voz. Obvezna je tudi orjaška palačinka. Zanjo so razbili tudi 20.000 jajc in za prigrizke narezali sto kilogramov klobas.

Podobno kakor pusta proslavljajo z veselicami in kulturnimi prireditvami tudi Martinove dneve. Takrat je v ospredju kmečka tržnica s ponudbo pridelkov vse tržaške pokrajine.


Ko se boste namenili v Milje, vam bosta prišla prav dvojezična zeljevida – naš izletniški Tržaški zaliv (1:50.000) in italijanski Carso Triestino (1:25.000); v Atlasu Slovenije so Milje na zemljevidu 149.

Plan mesta dobite v turističnem uradu, ki se predstavlja tudi na spletu (www.prolocomuggia.info).

S Koprom nimajo avtobusne zveze, iz Trsta, od kolodvora pa vozi tja avtobus št. 20.



Prirejeno po D.Kralj, Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (2) , Delo, 25.4.2007


Recent Posts

See All