• Teta Olga

Obleka kot zaščita pred vremenom ali mnenjem drugih


Pregovorno muhast april. Sneži in za ponoči ponovno napovedujejo temperature precej pod nulo. Na vrtu sem pokrila kar lahko ogrozi zmrzal in v hišo odnesla sadike v lončkih. Brez bunde ne grem ven. Nekaj dni nazaj sem se v kratkih hlačah in majici brez rokavov pred sončno pripeko umaknila v senco. Zaradi visokih temperatur dan ni bil primeren za kaj drugega kot počitek s kozarcem tonika in dobro knjigo. Temperature veselo nihajo gor in dol, težko govorimo o kakšni prilagojenosti organizma na to. Zato se oblačimo in preoblačimo.



Pravila oblačenja se spreminjajo, kot se spreminjajo materiali, kroji, navade, dostopnost do oblačil.

Mama mi je v otroštvu pripovedovala, da je njen oče, železničar, dal celo plačo za nove čevlje. Takrat seveda niso plačevali toliko drugih položnic, kot jih večina dobiva sedaj. Pa vendar za primerjavo to pomeni, da bi danes dal za čevlje 700 eurov. S tem lahko kupiš čevlje vrhunskega oblikovalca. Ali ročno izdelane čevlje po meri, kar je prava rariteta. Čevljarjev je malo, večina se ukvarja s popravili, če se kaj sploh da popraviti. Taki, ki izdelujejo obutev po meri so živi fosili. Ni nam važna trpežna obutev, ki bo trajala in trajala. Potrebujemo obutev, ki ustreza celotnemu videzu, namenu in trenutnemu razpoloženju. Čim lepše in čim ceneje.


Ker smo iz uporabnosti prešli na videz, v poplavi svetovne industrijske proizvodnje tekstila in obutve ni več meja.



Ker ima vsaka kultura, vsaka doba, vsaka država in vsaka družina svoja pravila, ostanimo na pravilih iz obdobja mojega otroštva.


Ta sneg me je spomnil na pravilo, da do 3. maja ne smeš sleči zimskih oblačil. In do 1. oktobra nisi smel iz poletnih oblačil. Brez izjem. Ne glede na vreme in ne glede na argumente. Da te kaj ne premami ali se zmotiš, se je dvakrat na leto omara izpraznila in se napolnila s sezonskimi oblačili. Organizacijsko praktično, vendar hudo neudobno pravilo. Še danes se spomnim dni, ko sem se pod hlačami potila v volnenih nogavicah, od vročine me je volna puloverja pikala še bolj kot običajno, v potnih dlaneh pa sem stiskala debel plašč iz težkega zelenega lodna. Najbolj pa sem vsako leto sovražila september. Z mrzlimi prsti rok in mrzlimi nogami sem se tresla od mraza. V tem prehodnem obdobju obleka ni služila zaščiti pred zunanjo temperaturo ampak je imela namen preventive, kot je bila razumljena v takratnem obdobju. „Da se ne prehladiš spomladi in da se okrepiš za zimo“.


Meni najljubše pravilo, ki je pozabljeno v današnji modi, je zapovedovalo, da morajo biti čevlji in torbica v isti barvi. Najbolje tudi iz istega materiala. Spominjam se rojstno-dnevnega darila, ki ga je oče podaril mami. Komplet torbico in čevlje. Oboje v stilu tedanjih modnih zapovedi šestdesetih let. Po meri jih je izdelal znan ljubljanski čevljar iz bordo obarvane kože pitona, ki ga je oče prinesel s potovanja. Komplet, ki se ga ne bi sramovala niti žena tedaj ubitega ameriškega predsednika. Danes nepredstavljivo, takrat nekaj uporabnega a kratkotrajnega. Komplet je na mojo veliko žalost končal v smeteh, ko je moda zapovedala drugačno obliko čevljev in torbic. Komplet za v stekleno vitrino, kot dokončen spomin na obdobje „polnih riti“.

Kakorkoli že, meni je še vedno zelo lepo, če vidim kakšno mladenko ali gospo s torbico enake barve kot čevlji.


Naslednje pravilo so bile rokavice. Teh smo imeli pri nas ogromno. Ob odhodu iz stanovanja si moral imeti na rokah nujno rokavice. Te so služile ohranjanju čistih rok. Ničesar se nisi smel dotakniti brez rokavic. Ne gumba v dvigalu ne špecerije v trgovini. Kjer je bil možen dostop do umivalnika si lahko rokavice snel. Rokavice so bile usnjene, bombažne ali volnene. Ko sem šla v šolo, razen seveda pozimi, sem jih že za prvim vogalom snela iz rok. Seveda sem jih zato stalno izgubljala. Nekateri otroci, ki so pozimi nosili rokavice, so jih imeli povezane s trakom. Ko so rokavico sneli je visela iz rokava ven. Poskušala sem prepričati mamo, da mi rokavice poveže, pa se ji je zdelo nepotrebno. Ocenila je, da moram postati bolj odgovorna in spoštovati zahteve staršev.

V resnici sem rokavice vzljubila zgolj kot modni dodatek. Najraje sem imela vozniške. Poleti kombinacija usnja in bombaža, z odrezanimi konicami prstov. Za držanje volana svojega kabrioleta kot nalašč in ne z namenom ohranjanja čistih rok. Še danes se ne morem upreti kakšnemu ljubkemu paru rokavic. Moja nečakinja jih ima v svojem predalu najbrž že precej. Sedaj bo končno izvedela zakaj od mene dobiva toliko rokavic.

Glede na epidemijo s katero se srečujemo in živimo že eno leto, so rokavice pravzaprav aktualne. V nekaterih državah so za obisk trgovine obvezne zaščitne rokavice za enkratno uporabo in ne zgolj maske in razkuževanje rok. Rokavice kot preventiva.


Naslednje pravilo je bilo, da moraš biti doma vedno oblečen tako lepo kot za ven, vendar ne v istih oblačilih. Trenirka ne pride v poštev. Lahko pride nepričakovan obisk (čeprav nenapovedanim obiskom nismo nikoli odpirali). V teh oblačilih je bilo dovoljeno iti v bližnjo trgovino ali odnesti smeti. Nikakor pa se nisi smel usesti nikjer izven doma. Za vse ostalo si se moral preobleč. Zagata je nastopila, če si spotoma srečal koga in te je povabil na pijačo v sosednji lokal ali če te je soseda prosila, da ji prideš nekaj pomagat in ti v zameno ponudila čaj. S tem pravilom se je skladalo tudi pravilo, da se moraš takoj, ko prideš domov obvezno preobleč. Seveda si moraš pred tem umiti roke.

Najpomembnejše pravilo pa je bilo, da moraš vedno takoj na začetku dati dober vtis. Karkoli že to pomeni in v vseh pomenih, ki si jih lahko domisliš. Ali v pogosto izrečenih besedah moje mame „Obleka naredi človeka.“

Skratka vedno moraš biti lep in urejen kot bi šel v banko po posojilo. Banko namreč ne zanima ali ti je toplo in udobno. Banko zanima le kakšen vtis daješ. Bolj bogat izgledaš, prej dobiš posojilo. Tudi, ko kupuješ avto, ti to lahko prav pride. In še na mnogo drugih mestih.

Čeprav je vtis, ki ga nekdo dobi o tebi glede na zunanji izgled pravzaprav proizvod njegovih prepričanj, vplivov okolja in izkušenj, si ti odgovoren zanj. Vtis je produkt naše družbe, ki želi ustvarjati potrošnike in prodajati, prodajati, prodajati. Tudi nekaj kar sploh ne rabiš. Recimo preozke čevlje in neudobno bluzo. Oboje moraš imeti, ker paše k hlačam, ki ti lezejo v rit (kot sodelavka šefu) in se zaradi nizkega pasu sramuješ trebuha, ki sili na prosto. Ker tako trenutno zapoveduje moda. Ker tako pričakuje okolica katere del si in ker je danes tako prav. Za to plačuješ in potrebuješ nove storitve in izdelke. Od pedikerja do plastičnega kirurga, boljši nedrček, vložke za čevlje, trebušni pas... Ni vse nujno zlo. To te naredi ponižnega, znaš potrpeti in zmanjša nadutost. Še dobro, da blago ne zdrži dolgo in peta na čevlju odpade. Lahko brez vesti kupiš nov komplet.


Prisegam na udobje in dobro počutje. Po očetu sem podedovala dovolj hedonizma, da poslušam sebe. Oblečem in obujem se tako, da mi je prijetno toplo in udobno. Mama pa mi je vcepila toliko pravil glede oblačenja, da ob neupoštevanju še vedno čutim slabo vest.

Dragi moji, bodite hedonisti, čeprav ponižni, potrpežljivi in skromni!

Vaša Olga

15 views0 comments

Recent Posts

See All