• Teta Olga

Obisk

V času, ko se bolj ali manj uspešno izogibamo okužbi s covid-19 se je naše življenje zelo spremenilo in se počasi prilagaja sobivanju z virusom. Ena od sprememb v zadnjem letu so tudi obiski v domovih starejših občanov. Lani stanovalci domov nekaj mesecev niso imeli obiskov. Danes so obiski možni, vendar pod prilagojenimi pogoji.




V manjšem domu imam prijateljico Marijo, ki jo kličemo Mitzy. Tenisačica, ljubiteljica mondenih alpskih smučišč in najlepših svetovnih plaž. Brezhibno urejena, izjemno atraktivna in športna, vedno center pozornosti. Od ločitve dalje je živela sama, sin je ostal pri očetu. Pošteno povedano, precej egoistična in vase zagledana gospa, ki je pričakovala, da je vse po njeno. Če ne bi bila tako zabavna je v družbi ne bi bili prav veseli. Mitzy se je srečevala s prijatelji le, ko je bila urejena in dobre volje. Nikoli je nobeden od nas ni videl brez ličil ali urejene pričeske. Še smeti je nosila ven v dizajnerskih oblačilih. Za njo je bilo prijateljsko druženje scenski nastop.

Nazadnje sva se videli skoraj pred dvema letoma. Skupaj sva bili v gledališču. Ona urejena za večerne priložnosti, jaz po svoje. Spomnim se njenega ostrega pogleda, ko me je zagledala. Čez zobe je siknila, če res nimam kaj drugega za nataknit nase. Nato pa se nasmehnila mimoidočemu in zasijala v vsem žaru. Drobna blondinka, vedno atraktivna in po zadnji modi okoli katere je vedno dišalo po parfumih katerih imena niti ne znam izgovoriti. Znana je bila tudi po tem, da se je vedno pustila čakati. Če po njenem mnenju nisi bil primerno oblečen, se je obrnila in si jo čakal zaman. Prava Diva, včasih prav naporna.

Čez noč jo je kap položila v posteljo in popolno odvisnost od drugih ljudi. Da bi ostala doma ni bilo več izvedljivo, zato je morala v dom za starostnike. V bolnici in nato doma po okrevanju je zavračala vse obiske.

Njen sin živi v tujini in zaradi trenutnih razmer ne pride pogosto v Slovenijo, zato me je prosil, da jo v njegovem imenu obiščem in preverim kako je. V domu je uredil vsa potrebna pooblastila, da ga nadomeščam oziroma predstavljam. Obiski so namreč dovoljeni le najožjim svojcem. Dom mi je poslal termin obiska skupaj z navodili za obnašanje in ravnanje. Ker je bila med tem ponovno razglašena omejitev gibanja in ker živim na drugem koncu Slovenije so mi iz doma poslali potrdilo, da zaradi obiska starostnika v njihovem domu potrebujem prehod v drugo regijo. Dan pred terminom sem preverila ali je prišlo do kakšne spremembe okoliščin in morda obiski niso odpovedani. Zelo prijazno so me pomirili, da je vse v najlepšem redu in se obisk lahko izpelje.


Zaradi epidemije so hoteli in penzioni zaprti, zato predstavlja pot zame pravi podvig. Nimam kje prenočiti, zato moram isti dan tja in nazaj. Na cilju moram biti točna in še pred policijsko uro priti nazaj domov. Vmes ni možen postanek na kakšnem kosilu ali malici, ker je vse zaprto. Torej moram tudi hrano imeti s seboj. Na javnem mestu se ne sme jesti, torej sprehod z malico odpade, lahko se bom le malo razgibala, da zdržim teh 240 kilometrov na vsako stran. Poleg tega mora v moji odsotnosti nekdo poskrbeti za moje domače. Cel dan jih ne morem pustiti same. Oba z avtom sva starejši letnik in lahko se zgodi kaj ne planiranega, zato rabim nekoga tudi za vsak za ta primer. Kot navadno je vskočil moj dragi, ki mi vedno krije hrbet, ko je potrebno. Prišel je na počitnice z nedoločenim datumom odhoda.

Po vseh pripravah in seveda „rajzefibru“ se končno podam na pot. Vso pot razmišljam o naših skupnih dogodivščinah in se sprašujem kakšna neki je sedaj. Kljub poti in vsem omejitvam sem zadovoljna, da končno lahko vidim, našo „afno“ kot smo jo prijatelji imenovali, kadar je ni bilo zraven.

Prostor za obisk je dom organiziral v sprejemni avli. Seveda sta razkuževanje rok in maska obvezna. Najprej me je točno ob uri sprejela starejša prostovoljka, z menoj izpolnila covid vprašalnik in mi izmerila temperaturo. Ponovila je kratka navodila: brez dotikanja, ostati moram za pleksi pregrado, če sem kaj prinesla moram predati njej, da razkužijo, preden dobi gospa. Ostala bo v bližini, če kaj potrebujemo med samim obiskom. Po telefonu pokliče, da lahko pripeljejo gospo Marijo, jaz pa grem polna pričakovanj do fotelja za pregrado.

Ko se dvigalo ustavi in iz njega pripelje invalidski voziček vidim le drobno sivolaso ženico z ogromnimi modrimi očmi. Oblečena v živo rdečo majico z rožicami, ki ji je prevelika kar nekaj številk. Prepoznam oči in ko se nasmehne belino njenih porcelanastih zob. Vedno je govorila, da so izumili zobne vsadke, zato so proteze staromodne. Čisto po njeno.

Sediva vsaka na svoji strani pleksi pregrade in se gledava. Ne vem kaj naj rečem, da ne bo bedasto. Povedali so mi, da ne more govoriti, težko požira in jasno je, da v vozičku sedi le s pomočjo opore. Razume menda vse, zato se z njo pogovarjam na način, da lahko le prikima ali odkima. Sprašujem in pripovedujem vsakdanjosti, kdo vse jo pozdravlja in kaj se dogaja skupnim prijateljem. Ni videti, da jo sploh zanima. Iz prvega nasmeška postaja vedno bolj jeznega izraza in odkimava, zato neham govoriti. Zdi se mi, da je jezna name in cel svet. Z očmi in zmajevanjem glave mi nakaže, naj grem. Pravzaprav sem si želela le sedeti zraven nje in jo prijeti za roko. Vse besede so ji res odveč. Nikoli je ni zanimalo kaj kdo dela, raje nas je zabavala s svojimi dogodivščinami. Poslovim se in jo objamem s pogledom. Verjamem, da zadnjič.



Pot nazaj poteka v razmišljanju kako se življenje lahko čez noč spremeni in nas vrže v okoliščine, ki jih težko sprejmemo. Vem, da je bila Mitzy istočasno vesela, da me vidi in jezna, da jo vidim takšno kot je sedaj. Kot bi prekršila nepisano pravilo stikov, ki ga je ustvarila v času svojega življenja. Njen sin tega ne bi razumel. Zelo dobro pa bo razumel, ko mu povem, da je na videz sicer spremenjena mala miška, ki je ostala popolnoma enaka Diva, naša Mitzy. Mislim, da to pravzaprav pričakuje. Zavem se, da je z Mitzy nepreklicno konec nekega obdobja. Nobeden od nas ostalih nima energije in moči, da nas drži skupaj. Nobeden ne potrebuje scene za svoj nastop. Zadovoljni smo s tistim kar imamo in ne hrepenimo po občudovanju in zavisti drugih. Z njenim odhodom se je razpršilo naše druženje.

Premišljujem o staranju, bolezni, smrti. Kdaj je pravzaprav pametno oditi v dom in kako se pripravljamo na starost. Doma me pričaka topla hiša, veselje ob prihodu in moj dragi, ki je skuhal rižoto, kot jo zna le on. Domačnost in ljubezen mi tisti trenutek zacelita grenko spoznanje naše minljivosti, ki me je mučilo celo pot nazaj.

Mislim, da lahko še malo uživam. Moj čas še ni prišel. Življenje mi še ponuja spomine, ki jih bom premlevala, ko zapiha moj veter. Če je taka seveda moja pot.

Ljubi moji, zavedajte se trenutka in uživajte v njem.

6 views0 comments

Recent Posts

See All
Za objavo v Wellness Registru pokličite na telefonsko številko (Slovenija) +386 (0)40 433 606  ali nam pošljite elektronsko pošto na naslov:  admin@wellness-slovenia.net

vse pravice pridržane © 2017 wellness-slovenia.net