• Teta Olga

Moja nova majica

Prvič oblečem lepo novo majico in zvečer, ko jo snamem vidim majhno luknjico na levem ramenu, ki je ob likanju ni bilo ali je nisem opazila. Tako je drobna, kot bi bila napaka v pletivu. Najbrž sem jo spregledala ob nakupu. Če nosim majico pod jopo ali puloverjem se ne bo niti opazila, si mislim in vržem majico v koš za umazano perilo.

Kakšen teden kasneje likam oprano in posušeno perilo. Ista majica. Ob mali luknjici, ki je zrasla, sta še dve manjši. In ob šivu na levi strani trupa se je pojavila še ena, večja. Kot bi se razmnoževale ali bi jih napadla kakšna bolezen. Če obstaja računalniški virus, morda obstaja tudi virus, ki uničuje tkanine? Ali pa mi pralni stroj trga oblačila. V stripih se dogaja tudi kaj takega. V možganih se mi prebudi starodobna navada menjave izdelka z napako. Še posebej, ko gre za izdelke z daljšim časom uporabe ali cenovno dražje proizvode. Navado imam, da račune in listke, ki jih dobim na blagajni vtaknem v denarnico. Vse skupaj vržem stran šele, ko denarnice ne morem več zapreti. Ker nisem pogosto v trgovini se tako najde včasih tudi tisto kar v denarnici iščem. In našla sem tudi račun, ki potrjuje nakup glavne akterke te zgodbe, majice z množečimi se luknjicami. Naslednji dan sem tako ali tako namenjena v mesto in jo odnesem nazaj v trgovino.

Moderno urejena trgovina, s policami in stoječimi obešalniki natrpano polnih različnih oblačil. Prijeten vonj, priglašena glasba ter do potankosti urejene lutke v najnovejši kolekciji oblačil kar vabijo k nakupu. Prodajalke so mlada dekleta, ki izgledajo kot manekenke ali modeli za oblačila, ki jih prodajajo. Ogromno dela imajo z zlaganjem in pospravljanjem polic, med katerimi se drenja mularija (ki bi najbrž morala biti v šoli), mamice z otroki in posamezne nakupovalke srednjih let. Opazim, da sem najbrž daleč najstarejša v trgovini. Pristopim k prvi prodajalki, ki zlaga puloverje nazaj na polico in ji potožim o majici z luknjicami. Še preden povem do konca, me prijazno napoti na blagajno. Dve blagajni, skupna vrsta v katero se postavim in zelo hitro sem pred privlačno mlado damo, kateri pod nos pomolim majico in račun. Očitno zna brati misli, ker ne potrebuje razlage. Kaj želim me vpraša. Hudomušne misli mi narišejo nešteto želja, ki jih imam in jih seveda ta trgovina ne more uresničiti, zato jih potisnem nazaj in zgolj zmedeno mencam o menjavi. Seveda, se nasmehne, če le najdem kakšno brez luknje. Lahko pa vzamem tudi kaj drugega, le denarja ne vračajo. Možen je tudi dobropis, ki ga lahko izkoristim v roku enega meseca. Zamika me malo pobrskati po trgovini zato gospodična majico in račun pospravi v predal pod pultom.


Oblačil imam sicer dovolj, le majic mi vedno primanjkuje. Madeži, ki kljub čudežnim sredstvom iz reklam, nočejo izginiti so najpogostejši vzrok, da majice končajo kot krpe za brisanje pasjih šap v deževnih dneh. Poiščem polico, kjer sem takrat našla to majico. Nobene majice, sami puloverji v pastelnih tonih pod katerimi piše NOVA KOLEKCIJA. Brskam, iščem naokoli in vidim nekaj podobnega moji majici. V ogromni košari nad katero visi rdeč znak, ki označuje procente. Ni samo ena, kar tri so skrite med različnimi majicami, ki bi jih imela lahko za brisanje šap, če sem poštena. Pa tudi trio, ki ga izvlečem ni nič v boljšem stanju. Umazan od prahu in odtisov rok, zmečkan in … z mnogo luknjicami, ki so še številnejše od majice, ki jo želim menjati. Šele sedaj popolnoma razumem nasmešek gospodične za blagajno.

Plan B je druga majica. Grem v akcijo, oborožena z znanjem česa ne želim. Brskam. Vsako majico obračam okoli in gledam skoraj pod mikroskopom dokler ne odkrijem mikro-napake v pletivu in si oddahnem. Nič ni ostalo skrito, gremo naprej. V vnemi pozabim, da sem prišla po novo majico, ne pregledovat zalogo trgovine. Kot kokoš skupaj z drugimi nakupovalci kopljem po kupih oblačil, za nami pa prodajalke, ki brez besed pospravljajo izdelke nazaj na svoje mesto. Kako zelo so se spremenile nakupovalne navade in kako zelo se je spremenilo delo prodajalca v nekaterih trgovinah.


Pred petdesetimi leti si šel v trgovino z oblačili, kjer te je na vsakem oddelku sprejela trgovka in te vprašala kaj iščeš. Takrat nisi sam rudaril med oblačili kot danes. „Samo malo pogledam“ ni obstajalo. Na pult ti je zložila izdelke in nato izbor širila ali ožila glede na tvoj odziv. Vse je ostalo na pultu, razen tisto, kar si odločno zavrnil. Nato te je z ožjim izborom poslala v garderobo in stala v bližini, da ti pomaga, svetuje glede izbire. Redko je bila potrebna menjava številke, saj so imele odlično oko in izkušnje, da so še pred pomerjanjem svetovale večjo ali manjšo številko glede na model. Poznale so materiale, tkanine, način pranja ali čiščenja. Svetovale glede kombiniranja z drugimi oblačili in vedele ob kateri priložnosti je katero oblačilo primerno in kdaj ne.

Moderna doba, globalizacija, ogromne količine oblačil, ki prihajajo z ladijskimi kontejnerji z vseh celin in moda so razvili potrošništvo v tekstilni industriji do te mere, da izdelek sploh ni več pomemben. Tudi storitev ni več pomembna. Pomemben je le lažen občutek možnosti izbire za čim manj denarja in biti vsak trenutek drugače oblečen, čeprav modno uniformno kot celotna populacija.


V tej vročici „nakupovanja“ (ni slučajno nedovršnik) naletim na edino bitje mojih let, na videz moje pravo nasprotje. Pobarvani lasje urejeni v moderno pričesko, mladostna oblačila, polno navešene bižuterije. Zgleda kot postarana novoletna jelka. Pa vendar iz oči sije modrost in veselje, ki ustvarjata privlačno osebo. Med brskanjem začneva pogovor. Potožim o dogodku z majico, pa se nasmehne podobno kot gospodična za blagajno. Pove, da sicer nima uradne izobrazbe s področja tekstila, da pa jo je mama že kot mladenko naučila vse o vrstah tekstila, uporabi, kvaliteti, celo nekaj o predelavi. Sama je modna navdušenka in uživa v nakupovanju. Pove mi, da ne kupujemo tekstila, temveč idejo in razpoloženje. Današnja oblačila (razen nekaterih izjem) so izdelana iz zelo slabe kvalitete materialov, ki ne zdržijo veliko obremenitev in pranja. Temu niti niso namenjena. Obdobje enega plašča in dvojih čevljev so davno minila. Spoznam, da je ne samo vir informacij ampak tudi modrosti. Smejala se je mojim mikroskopskim pregledom majic. Pa kaj, če je luknjica. Nekatera nova oblačila imajo umetno narejene luknje ali so umetno raztrgana. To je pač moda, ki poskuša dati ravnotežje pretirani urejenosti. Krpanje nogavic je out, ker ni kaj krpati. Material je tako tanek, da šiv dodatno raztrga robove. Namesto, da iščem majico brez mikroskopske luknjice, ki je v tej trgovini ne bom našla, mi izkušeno svetuje, naj raje poiščem majico, ki mi je všeč in mi dela veselje. Ženska je simpatično odbita. Meni dela veselje vonj gozda ali nov poganjek na vrtnici. Majice itak ne vidim, ko jo nataknem nase. Spet se mi smeji in me vpraša zakaj potem kompliciram zaradi lukenj. Pametno vprašanje. Saj res. Kaj si bo nekdo mislil, če bom hodila okoli strgana? Dandanes najbrž, da sem moderna. Kaj pa si misli, ko imam roke in nohte črne od obdelovanja vrtička? Da sem umazana. V bistvu ima babnica prav. Očitno sva si vzajemno simpatični, ker se odločiva, da greva na kavo v sosednji lokal. Opustim Plan B (drug artikel) in Plan C (dobropis) in grem do blagajne z na novo zamišljenim Planom D. Majico vzamem nazaj, ker mi je čisto všeč. In konec koncev mi primanjkuje krp za pasje šape.

Naročim kavo, ona pa pijačo, katere ime ne znam ponoviti. Prinesejo jo v pecljatem kozarcu, z olivo v katero je zataknjen papirnati dežnik. Živa oranžno rdeča barva me še najbolj spominja na Campari, ki je z leti utonil v pozabo. Spet se mi smeji, Campari je retro in retro je v modi, zato je to lažje dosegljiva sodobna retro različica. Naslednjo rundo naročiva isto, le da zamenjava pijači.


Kljub zelo različnemu izgledu sva si v globini podobni, ugotoviva, da sva celo isti letnik. Moda se obrača, ona ji sledi, jaz pa bom s svojo staromodnostjo dočakala, da bom nekoč spet moderna. Novoletna jelka postane moja nova prijateljica. In res ji je ime Jelka.



Do prihodnjič,


vaša Olga

11 views0 comments

Recent Posts

See All