• Kralj Drago

Lovrenčevo Jezero na Kraškem robu

Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (6)


Pohodniki iz Slovenije vedno pogosteje »zaidejo« na tržaške kraške pešpoti, ki ponujajo široke morske panorame. Koristen je dober zemljevid. Veliko podob in cerkvene opreme Toneta Kralja.



Mnogo vaščanov na Tržaškem mi je pravilo, da srečujejo na kraških pohodniških poteh in po vaseh vedno več izletnikov s slovenske strani meje, zlasti Primorce pa tudi Ljubljančane. Orientacijo na zelo razvejenih poteh, ki so sicer kar dobro označene, vam olajša dober in skoraj dosledno dvojezičen zemljevid Tržaškega (Carso Triestino) v merili 1:25:000, ki ga dobite tudi v manjših krajih v trafikah in v tržaških knjigarnah.


Na Jezero (San Lorenzo) se pripeljem po krajevni cesti, z odcepa pri nekdanjem motelu Val Rosandra, poldrugi kilometer od mejnega prehoda Krvavi Potok. Središče naselja označuje Lovrenčičeva cerkvica s preslici iz leta 1665. Vasica kakor, da lovi ravnotežje na samem Kraškem robu nad romantično panoramo soteske Glinščice. Nad strmino visi terasa gostilne Pri Studencu, kamor prihajajo tržaški sladokusci ma tedne prej naročeno telečjo kračo.


Trijezični kraški gozd

Z Jezera vodita naprej dve cestici. Prva (enosmerna) je ozka in se usmerja mimo spomeniške fojbe naravnost proti Bazovici, druga, kar se da ozka, pa se po hudem strmcu driča dol na Breg, v vasico Boršt (San Antonio). Nekaj korakov pod gostilno je ob borštanski cesti v Stajah betonski razglednik vrh petdeset metrov visoke Oslovske stene.

Prav tako se s ceste odvije v gozd steza, ki se kmalu razcepi. Naravnost drži plezalna pot, imenovana Zimske vrtnice (49/a), na desno pa zavije glavna pohodniška smer (1), ki se precej odmakne od Kraškega roba, da bi se izognila velikemu kamnolomu. Pot se vijugasto smuka po hostah in jasah do glavne ceste Bazovica – Trst. Ta gozd je posebej zaščiten in na več krajih so postavljene informativne table, ki v treh jezikih (poleg italijanščine še slovensko in angleško)

kar izčrpno opisujejo okolje. Ne le o favni in flori, temveč tudi o nastanku gozdnega rezervata. Pašnike prek katerih je burja nekoč neovirano napadala Trst, so začeli pogozdovati leta 1886. Posadili so več tisoč črnih borov, grških jelk in koprivovcev, kasneje pa tudi ostrolistnega javorja in himalajske cedre. Za to pogozditev so dobili leta 1900 eno velikih nagrad na pariški svetovni razstavi.

Na koncu gozda pride pot do omenjene glavne ceste, katere prečkanje zahteva nemalo pazljivosti, saj je promet precej gost. Onstran se pešpot kmalu spet približa razglednemu robu in teče naprej proti Občinam.


Največji Kraljev križev pot

Tu si vzamem čas in se po glavni cesti Bazovica – Trst zapeljem malo navzdol do ostrega razpotja, kjer se prepustim kažipotom, ki napovedujejo bolnišnico (ospedale). Tu se prepleta veliko cest in poti, ki se izogibajo gradbišču avtocestnega predora. Peljem se v vasico Katinara ali bolj po domače Četnaro, ki je skoraj že tržaško predmestje. Vsa majcena se naslanja na velikansko gmoto bolnišnice.

V vasici stoji majhna župnijska cerkev sv. Trojice s konca 18. stoletja. Četa 1931 jo je, od januarja do oktobra, nenavadno širokopotezno s tempero in oljem poslikal na belež Tone Kralj. S podobami križevega pota je dobesedno napolnil vse stene od stropa do tal. Največja podoba ima nenavadno razsežnost (4 x 5 m). Kakor, da ne stojim med podobami, temveč v središču živega pasjona! Med gradnjo bolnišnice je zaradi miniranj trpela vsa Katinara, še najbolj pa cerkev. Vendar so jo pozneje utrdili in obnovili z državnim denarjem.

Kraljeve podobe in cerkveno opremo sem videl še marsikje na Tržaškem: v Marijini cerkvici na Pesku (križev pot in oltarni prostor), v Trebčah (Zadnja večerja), v tržaški kapeli šolskih sester (vsa oprema) ter na vrhu Vejne ali Griže v eni spodnjih kapel velike Marijine cerkve (mozaična podoba sv. Cirila in Metoda iz leta 1966).

Prirejeno po D.Kralj, Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (6) Delo, 2007

Recent Posts

See All