• Teta Olga

Kar seješ, to žanješ

Star pregovor, ki se je v življenju še kako izkazal za veljavnega. Pa ne samo v vzgoji otrok, tudi v našem odnosu do okolice.



Neki dan me po videzu mlajša upokojenka vpraša za pot do sosedov. Starejša soseda živita sama na manjšem posestvu. Pot do njiju teče mimo moje domačije. Ko sem ju spoznala, sem pogoste in različne obiske pripisovala številnemu sorodstvu. Pa se je izkazalo, da ni čisto tako. Ocenila sta, da ne zmoreta več vsega postoriti in iščeta pomoč v gospodinjstvu. S svojim otroki nimata stikov. Zato oddajate oglas, da iščeta gospodinjsko pomočnico, lahko z družino, kateri nudita nastanitev. Na ogledu se je zvrstilo mnogo interesentov, vendar sta še vedno sama. Zabavno jima je imeti obiske in se pogovarjati z neznanimi ljudmi, ki jima želijo pomagati. To jima popestri dneve. Ni me zanimalo kaj je narobe, po obisku te gospe pa sklepam, da za pomoč v gospodinjstvu ni težava nekoga najti. Včasih je težava v resnici nekoga spustiti k sebi.

Čez nekaj dni, se ista gospa pripelje ponovno mimo mene. Sprašuje, če vem ali sta doma, ker se ne oglašata na telefon in ne odpreta. Nisem opazila, da bi se odpeljala. Zagotovo pa ne morem vedeti. Vem pa, da velikokrat ne odpreta obiskovalcem. Posest imata namreč ograjeno z visoko ograjo in dobro zaščiteno. Po dobri uri čakanja in kroženja okoli je odšla. Kmalu zatem je njuna hiša oživela.

Sklepala sem, da je bila to še ena od hišnih pomočnic, ki jima ni ustrezala. Dogodek me je zamislil o pričakovanjih ljudi in strahovih, ko se pričakovanje uresniči. O tem kako zahtevni znamo biti in kako malo tolerantni do okolice. O tem, kako mi je opazovanje življenja pokazalo, da se to vedno plača v našo škodo. Tudi tokrat je moj strah, da ni s sosedoma kaj narobe, izpuhtel. Po nekaj letih sta me na to navadila in ne reagiram več.


Mnogo let nazaj sem krajši čas živela v bloku nad starejšim sosedom, ki je imel zelo nadležno navado. Ko mu kaj ni bilo všeč, je tolkel z ročajem metle po stropu ali radiatorju. Motilo ga je vse kar je povzročalo minimalni hrup. Drsanje stola po tleh, glasnejša glasba, hoja v čevljih, premikanje pohištva, obiski, ki so se glasno smejali, otroci obiskovalcev, ki so se igrali in tako naprej in tako naprej. Prve mesece sem se odzivala, nekajkrat ga prišla dol celo vprašat kako lahko pomagam, potem pa je tudi naša pozornost popustila. Navadili smo se na njegovo stalno ropotanje in se nismo več odzivali. Po nekaj letih se otrokom ni oglasil na telefon in so ga našli mrtvega na tleh doma z metlo v naročju. Padel je in si zlomil kolk ter obležal. Pomoči ni mogel priklicati, nato ga je še kap. Umiral je v bolečinah kar dolgo, brez hrane, vode in brez pomoči. Samo trkal je z metlo ob tla. Nihče od sosedov pa ni več reagiral.


Zdravstveni delavci velikokrat povedo, da imajo paciente, ki stalno in za vsako malenkost hodijo v ambulanto. Večino popolnoma brez potrebe. Bolečine v prsih, trebuhu ali glavi, vrtoglavice, slabosti, skratka simptomi, ki so značilni za njihovo bolezen, ki je sicer stabilna, vendar jim povzroča strah. Opravljene so številne preiskave, ki ne pokažejo poslabšanja bolezni. Pa vendarle vsi izkušeni zdravstveni delavci dobro vedo, da bo nekoč pri teh pacientih vsakdanji obisk skrival zelo resno stanje. Zato tudi, če na prvo oceno menijo, da ni nič, ne zaupajo prvemu vtisu in ga ponovno temeljito pregledajo.


Kdaj se v nas začne slutnja, da potrebujemo pomoč in pozornost? Mnogo prej, kot pride naš čas in se tega pravzaprav prestrašimo? Kdaj hočemo pomoč, ko jo potrebujemo ali ko menimo, da jo bomo potrebovali in želimo, da je ves čas na voljo?

Življenje je polno nevarnosti in se vedno konča s smrtjo. S staranjem je včasih težko sprejeti, da česa ne zmoremo več. In ko si priznamo, da pomoč potrebujemo in zanjo zaprosimo jo moramo sprejeti s hvaležnostjo. Nekateri s staranjem postajajo manj tolerantni do okolice, kar ni prav. Sprejemanje in spoštovanje drugačnosti je del osebnega dozorevanja.

Iskanje pomoči v gospodinjstvu, ko v naprej veš, da je ne boš hotel je hranjenje svojega ega, da še zmoreš in da z lahkoto nekoga dobiš, če hočeš. Pa te bo takrat sploh kdo jemal resno?

Opozarjanje sosedov s stalnim ropotanjem je v resnici teror nad sostanovalci, ki v končni fazi nehote prinese strašno osamljenost in zapuščenost.

Bolnik z boleznijo, ki je sicer stabilna lahko v sebi nosi strah pred prihodnostjo. Vsak strah pa potrebuje pogovor. Pogovarjamo pa se čedalje manj in čedalje bolj smo osamljeni.


Ko potrebujete pogovor, to povejte svoji okolici. Ne iščite za svojo pozornost izgovorov, ki zgolj prikrijejo vašo potrebo. Življenje in odnosi med nami so že tako zapleteni, da je samo iskrenost lahko prava pot.

Vaša Olga

4 views0 comments

Recent Posts

See All