• Teta Olga

Danes se mi nič ne da

Sigurno je vsakega od nas že kdaj obiskala Lenoba. Ne vem kako se vi spopadate z njo, mene njen obisk ne moti. Razumem jo kot sporočilo, da potrebujem počitek in odklop. In se ji prepustim. Sicer v smislu pregovora: „Svakog gosta sedam dana dosta!“ Še nikoli ni ostala sedem dni, ampak me je vljudno zapustila mnogo prej.


Takoj, ko se zbudim, vem, da je na obisku. Ne da se mi odpreti oči in vlečem odejo čez glavo. Bibi, moja psička se ne da. Pod odejo me beza ven in godrnja. S sprednjimi tacami zleze na posteljo in me poskuša polizati po licu. Ne bo dala miru, vem. Ko se obrnem na drugo stran, začne lajati in se stegovati proti meni. S smrčkom me buta v hrbet. Ne bo me pustila pri miru. Poskusim še zadnji trik. Objamem jo okoli vratu, ji nežno položim glavo zraven in potiho govorim, da morava še spati. Besede jo pomirijo in pridobim nekaj minut. Vendar mir ni večen, ko se začne daniti, se je ne da več umiriti. Nič ne bo, skupaj z lenobo vred moramo na jutranji sprehod. Megleno deževno jutro. Čez pižamo navlečem dežni plašč, škornje in klobuk. Dežnika se mi vendar ne da nositi. Z nasmehom se spomnim na sosedo v bloku, kjer sem kratek čas prebivala. Vsako jutro je odšla v pižami, jutranji halji in copatih s skodelico kave in cigareto pred blok na zelenico. Imela je majhnega belega psička, ki je hodil ven le na potrebo. Vso rekreacijo je opravljal v stanovanju, kjer se je podil za žogicami in med nogami domačih. Ko je opravil je pridno čakal ob njenih nogah, da je pokadila cigareto do konca in spila kavo, nato pobrala njegov iztrebek in sta šla domov. Zdela se mi je malce prismuknjena ampak praktična.

Danes je jutranji sprehod drugačen, jutro je že tu in hodim počasi. V celem telesu slišim vpitje: „Ne da se mi!“ Bibi se ne ozira na to in jo maha svojo pot. Jutranji zrak me predrami, malce lažje gre. Še posebej, ko se obrneva proti domu.

Prav hrepenim po skodelici kave. Pa se mi je ne da skuhati. Za hip se usedem za mizo in se pregovarjam z Lenobo, da mi dovoli vstati. Ker je družabna kmalu počasi srkam dišečo opojno pijačo. In še eno in nato še eno. Imam nizek pritisk, zato mi res dobro dene in me zbudi. V mislih delam seznam res neodložljivih obveznosti. Vse so vezane na moje živalce. Vrta k sreči ob dežju ni potrebno zalivati. Dvakrat pol ure dela imam, ugotovim. To bo šlo. Vse ostalo naj počaka. Če bom jutri še živa in zdrava, z lahkoto nadoknadim. Če ne, je pa itak nepotrebno.

Ne maram majic z napisi, danes pa bi naredila izjemo: „Pusti me pri miru. Danes se mi nič ne da!„

Prve pol ure hitro mine in moji ljubi varovanci mi že s svojo pojavnostjo povrnejo vložen trud.

Končno je na sporedu kavč. Iz postelje si prinesem blazino in odejo in se udobno namestim. Gledam po sobi in uživam. Dokler ne začutim lakote. Nov izziv in miselni napor preden se pregovorim, da ponovno vstanem. Kuhala danes ne bom. Cel plan naredim še pod odejo. Pobrskala bom po hladilniku in shrambi in si prinesla v sobo na mizo vse kar menim, da mi bo danes teknilo. Da pa mi ne bo potrebno prevečkrat vstati grem spotoma še v kopalnico.

Ponovno na kavču lahko uživam v sadnem jogurtu z ovsenimi kosmiči. Za žejo sem si pripravila cel vrč malinovca. Imam še pomaranče, male paradižnike, nekaj sira in pražene bučnice ter zlate rozine. Zaradi lakote in žeje ne bom trpela. Če pa se mi ljubi, lahko še kaj pripravim ali skuham. Jaz in Lenoba sva zadovoljni nekaj časa. Nato se spomnim na pasjanso. K sreči je prenosnik blizu in že polagam karte dokler mi je zabavno. Telefona ne dvignem, jutri pokličem nazaj. Vrata na vrt imam odprta in z enim ušesom poslušam kaj se dogaja zunaj. Ko dež preneha se začne ptičje petje in aktivnost mojih sostanovalcev. Bibi namesto sprehoda opravlja svoje ovčarske dolžnosti, kar naravnost obožuje. Prijetni zvoki narave. Sem in tja dobim obisk, ki si zaželi čohanja.

S knjigo v roki dočakam večer in lakoto. Spomnim se na instant ramen juho z rezanci, ki se je nisem dotaknila že celo večnost. Sedaj pa mi paše ravno to. Njami. Če bi imela še sladoled, bi bila večerja ta hip popolna. Po večerji me čaka še pol ure obveznosti in večerni sprehod z Bibi. Vse skupaj je mnogo prijetneje in lažje kot zjutraj. Korak proti domu je lahkoten in hiter, ker me Lenoba že vleče v posteljo.

Ko ležim v temi, razmišljam kako lep dan sem preživela. Posvetila sem se sebi in svojim mislim. Lenoba, ki me je obiskala in zahtevala pozornost, mi je dala možnost, da prisluhnem tudi sebi. Nazdravim ji s kozarcem temnega in se zahvalim, da sem zdrava. Najverjetneje je jutri zjutraj ne bo več, zato si zasluži pozdrav v slovo. Pri meni je vedno dobrodošla.

Dragi moji, če vas obišče Lenoba, se ne prerekajte z njo. Spoštljivo jo sprejmite in poslušajte. Nikoli ne ostane dolgo. Kar traja nad sedem dni, namreč ni več obisk Lenobe. To je pa že tema druge kolumne.

Vaša Olga

12 views0 comments

Recent Posts

See All