• Teta Olga

Štirideset in še brez otroka



Razveselila sem se prvega pisma bralke, ki se mi je izpovedala in me prosila za komentar. Kot obljubljeno ga bom poskusila povzeti, ne da razkrijem preveč podatkov.


Pisala mi je štiridesetletnica, samska brez otrok. Edinka, starša sta oba akademika. Vedno je bila zadržano, pridno dekle, ki ni hodilo okoli s prijatelji. Pa ne zaradi staršev (ki so bili seveda s tem nadvse zadovoljni in pomirjeni) bolj zaradi osebnostnih lastnosti in najljubšega hobija branja knjig. Starši so jo vedno podpirali, ji stali ob strani. Tudi tisto leto, ko je za eno leto prekinila študij na fakulteti, ker je potrebovala čas, da z distanco razmisli o svojem življenju in odločitvah. Omogočili so ji potovanje po Evropi s katerega se je vrnila odločena, da nadaljuje po zastavljeni poti. Z najvišjimi ocenami je zaključila študij je v poklicu, ki ga je sama izbrala in se zaposlila na zanjo sanjskem delovnem mestu. Njen delovnik ni dolg osem ur. Velikokrat dela še pozno v večer ali čez vikend, delo ji je v največje veselje in izziv. Plača je dobra in ji omogoča, da si v prostem času privošči kar si želi in potrebuje. Savna, masaža, eksotična potovanja in podaljšani vikendi v naravi. Partnerja že nekaj let nima in ga niti ne želi imeti. Živi v večjem mestu, kjer ima lepo prostorno stanovanje, skoraj preveliko za samsko osebo, vendar zanjo ravno prav, saj potrebuje prostor okoli sebe. Pravzaprav v svojem življenju resnično uživa, razen

Pred petimi leti je začutila bitje biološke ure. Tudi takrat je odšla na podaljšan dopust in potovanje, da je o tem razmislila. Za seboj ima dve partnerski zvezi. Pove, da sta bili sicer prijetni, vendar se je vsakokrat počutila ujeto. Kot bi jo zveza tiščala v družinski okvir, za katerega se ne počuti sposobna. Vzor ji je primarna družina v kateri je odrasla. Ne vidi se v vlogi mame in žene. Potrebuje prostor in občutek, da lahko v prostem času povsem razpolaga s svojim časom in aktivnostmi. Kot deklica je seveda imela punčke, vendar se je z njimi igrala, le ko so prišli na obisk prijatelji z otroki. Nikoli se ni počutila dobro v igranju izključno dekliških iger. Dekliški pogovori so jo dolgočasili. Veliko raje je spoznava svet odraslih, rada je vlekla na uho njihove pogovore.

Otroci? Nikoli si ni predstavljala sebe kot mamico. Nikoli si ni v resnici želela imeti otrok. Skratka, odločitev se ji je zdela, kljub občasnim prebliskom, jasna in dokončna. Ampak ...

Starši je ne sprašujejo in ne silijo v ničesar. Vidi pa blisk otožnosti v njihovih očeh, ko spregovorijo o vnukih svojih vrstnikov. Takrat občuti žalost, ker jim ne more ustreči tihe želje.

Najbolj neprijetna pa so srečanja sorodnikov in družinskih prijateljev. Takrat dežujejo vprašanja o poroki, otrocih. Pred srečanjem čuti tesnobo, po srečanju se ji porajajo dvomi, če je njena odločitev normalna. Še več dni se ji v spomin vračajo pogledi polni začudenja, pomilovanja in nerazumevanja.


Ljuba moja, kaj pravzaprav na tako dovršeno odločitev sploh lahko rečem. Menim, da se mora vsak odločiti sam. Iz pisma se mi zdi, da si odločitev že sprejela. Meni se zdi razumna, pametna in zrela.

Starši te imajo radi, te podpirajo že vse življenje in so potihoma sprejeli tvojo odločitev. Pogovor o vnukih drugih ne sme postati tabu tema. Lotite se ga odkrito in z radostjo nad malimi smrkavimi razbojniki, ki bodo prav kmalu morda potrkali na vaša vrata in potožili, da jih starši ne razumejo.

Zavedaj pa se, da bodo s staranjem morda starši postali tvoji otroci. Takrat je čas, da vrneš vso ljubezen in skrb, ki so jo prejela v otroštvu in bo vse izravnano.

Kar se pa tiče vprašanj okolice imam dolgoletne izkušnje. Spoznala sem, da je to pač ena od tem s katerimi pristopi nekdo, ki te premalo pozna, hkrati pa je zaradi družinske povezave lahko zelo direkten (ali vsaj misli tako). Tovrstna vprašanja so v rangu vremena ali avtomobila, ki ga voziš. Ne pomenijo nič. No ja, govorice v sorodstvu so vedno. Pa če je to na temo, da „je Marjanca rodila punčko, ki je zelo podobna stricu Francu“, da „Ana zgleda zelo slabo in ima sigurno težko bolezen ker noče povedat katero“ ali, da „ti nimaš otrok“. Prepričana sem, da tistemu, ki vpraša pomenijo mnogo manj kot obremenijo tebe. Odkrito povej, da si se odločila, da jih ne boš imela, potem te bodo morda počasi nehali moriti s temi vprašanji. Sicer pa čas dela tebi v prid.

Mene že nihče več dolgo ne sprašuje tega. Tudi sama namreč nimam otrok. Ne vem kaj zamujam, ker poznam življenje z otrokom le preko prijateljev, filmov in reklam. Tudi sama sem imela obdobje, ko me je biološka ura zbudila. Morala sem sprejeti odločitev imeti otroka ali se te želji za vedno odpovedati. Takrat sem sprejela odločitev, da načrtovala ne bom, če pride novo življenje pa ga sprejmem z odprtimi rokami. In tako se je tudi razpletlo. Zato nič ne obžalujem, saj sem zgolj sprejela vse kar je življenje ponujalo in nič izsilila. Nimam otrok, imam pa kar nekaj mladih ljudi občasno okoli sebe. To so tudi moji otroci. Pridejo, ker sami tako želijo in ko me potrebujejo. Poslušajo me in jaz poslušam njih. Uživamo v družbi in pogovorih.


Življenje imaš polno, prinaša ti zadovoljstvo in veselje. Vsega nikakor ne moremo imeti vsi. Nekatere stvari so nezdružljive. Obveznosti in svoboda ne gresta skupaj. Pomembno pa je zavedanje, da posledice svojih odločitev nosimo sami.



19 views0 comments

Recent Posts

See All