Drago Kralj portret z baretko.jpg

DRAGO KRALJ

Ljubljana, 18.10.1930-22.12.2020

»Z dolgo belo brado in sinjimi očmi spominja na čarovnika iz pravljic, takšnega, ki je poln življenjskih modrosti. Klobuk in hlače iz džinsa, nasmeh in pozitivna energija izdajajo, da je eden tistih večnih mladeničev, avanturističnih hipijev, ki, kot že pove njegov priimek, življenje zajemajo z veliko žlico in veliko poguma.« (V knjigi Pričevalci Delovega časa, 2010, zapisala avtorica Sonja Merljak Zdovc)

Od marca 2021 dalje, vsak četrtek v blogu objavljamo enega od prispevkov Drage Kralja iz sklopa Od Milj do Monoštra, katere je objavljal v časopisu Delo.

Drago Kralj , s krstnim imenom Dragoljub, novinar in popotnik se je rodil mami Jeleni in očetu Vinku v Ljubljani 18.oktobra 1930. Otroška in mladostna leta je preživljal v Rožni dolini, kjer je živeli s starši. Leta 1941 je dobil brata Stanislava. Drago ima hči Aljo in sina Roka.

Po maturi l.1949 na Viški gimnaziji je bil sprejet na novinarski fakulteto v Beogradu, a mu je oče Vinko, po poklicu tiskarski mojster to odsvetoval, ker da je tam ena sama politika, in mu je raje priskrbel delo v uredništvu Ljudske Pravice. V Ljubljani je nato vpisal študij primerjalne književnosti in užival v predavanjih Antona Ocvirka. V tistem času se je seznanil z esperantom in nekaj let aktivno deloval v esperantskem društvu ter se dodobra naučil jezika in tudi prevedel nekaj slovenskih tekstov v esperanto in tudi pisal v njem. (https://esperanto-maribor.si/drago-kralj-1930-2020/). Govoril ali bral je več tujih jezikov, posebej rad je imel ruski jezik tako, da je večkrat recitiral Jeseninove pesmi v ruščini, seveda, na pamet. Beseda mu je tekla tudi po poljsko, srbsko, italijansko, špansko, francosko in nemško.

Rad se je tudi odpravil na potovanje. Kot mladenič je s kolesom brez prestav prekolesaril vse do Pariza in Amsterdama.

Kmalu so sledili članki v študentskem časopisu Tribuni. V letih, ki so sledila je vse do upokojitve in še dlje nadvse aktivno, redno in s številnimi prispevki, predvsem reportažami sodeloval v bržčas vseh pomembnejših slovenskih časopisih, med drugim v Delu, Dnevniku, Tovarišu, Mladini, Tribuni, Radarju, Teleksu, Pionirskem listu, Financah in Slovenskih novicah. Najdlje je bil zaposlen pri časopisni hiši Delo, kjer je pisal za različne edicije. Večji del svoje novinarske kariere pa je preživel kot »svobodnjak.«

Vseskozi ga je zanimalo turistično novinarstvo in ko je Milenko Šober, eden od urednikov Radia Ljubljana in začetnikov slovenskega turističnega novinarstva, začel okoli sebe zbirati kolege, ki jih je bolj kot vse drugo zanimalo turistično novinarstvo, je bil Drago Kralj med prvimi, ki ga je povabil v Sekcijo turističnih novinarjev pri Društvu novinarjev Slovenije, ki jo je ustanovil Šober leta 1965.

Dobil je tudi nagrado Turistični nagelj, ki jo podeljuje Društvo turističnih novinarjev.

V Delovi hiši so ga cenili tudi kot izvrstnega reporterja z drugih področij. Leta 1963 so ga poslali v Skopje, ki ga je razdejal uničujoč potres, od koder je ob številnih slikovnih reportažah poslal med drugimi fotografijo vojaka med ruševinami in s pladnjem nepoškodovanega kristalnega servisa v rokah, za katero je avtor dobil Tomšičevo nagrado. Dobil je še drugo zanj še več vredno nagrado: po lastni izbiri je lahko odpotoval kamor koli v širni svet – in si je izbral eksotično Mongolijo, kjer je med nomadskimi pastirji preživljal tiste dni, po vrnitvi domov pa je o tem napisal vrsto odmevnih reportaž.

Nasploh je rad potoval v manj znane kraje, predvsem pa ga je zanimala Slovenija s svojimi najširšimi zgodovinskimi, jezikovnimi in arhitekturnimi mejami. Leta dolgo je iskal najsevernejše slovenske kozolce na Južnem Tirolskem in najstarejše spomine na slovenstvo po avstrijskem Koroškem – pa ne le zase, saj je o vseh svojih odkritjih sproti poročal svojemu bralstvu.

Nekaj let je bil zaposlen tudi v agenciji Slovenijaturist, za katero je pripravljal izlete in velik del vodil do najsevernejših slovenskih kozolcev in vsakršnih slovenskih spomenikov ter krajev doma in v tujini. Velikokrat je bil Rusiji, kjer je potoval vse do daljne Sibirije. Ko je iz agencije odšel v pokoj, se je odločil rojakom odkrivati najbolj skrite kotičke ožje domovine. Z avtobusom ali dvema popotnikov je po mesečnih etapah peš prepotoval Slovenijo po vertikali, horizontali, diagonali in naposled po obodu; slednjega se je lotil leta 2003 v Števerjanu ter vsakokratne po kakšnih 20 kilometrov dolge pešpoti po 1350 kilometrih in 53 vsakomesečnih izletih končal na izhodišču leta 2007. Celotno pot je spoznaval dvakrat, saj se je pred vsakokratnim izletom prej podal na oglede, ker se je hotel izogniti znanim turističnim krajem in obiskati predvsem malo znane in od marsikoga popolnoma pozabljene zanimive vasice. Po skoraj vsakem od teh potovanj je napisal reportažo, s katero je v te manj znane slovenske kraje vsaj posredno pripeljal širok krog Slovencev.

Nekaj let je imel tudi svojo turistično agencijo, ki jo je poimenoval ALPA. Izlete, ki jih je vodil zadnjih 25 let pa je organiziral pod imenom Dr. Ago.

Za njim je ostalo ogromno gradiva, saj je za vsako popotovanje, ki ga je organiziral pripravil brošuro.

Upamo, da ga bomo kmalu objavili tudi v knjigi.

V reportažnih zapisih se je z mojstrskimi opisi, doživetimi zgodbami in realističnim dialogom velikokrat približal slogu, značilnemu za velika imena literarnega novinarstva. ( iz knjige Pričevalci Delovega časa, Sonje Merljak Zdovc) https://pogledi.delo.si/knjiga/poklon-minljivosti-casopisnega-papirja